»Ko smo se lotili scenarija, smo si skušali predstavljati svet čez deset let. Kam gre naša družba, kaj bodo osrednji problemi distopije, proti kateri potujemo? Covida seveda nismo predvideli, a so njegove posledice na neki način že vključene v film: pomanjkanje informacij, zaprtost … Pretreslo nas je, da je resničnost tako blizu filmu, bolj, kot smo si v resnici želeli. (Smeh.)«
»Film ni odslikava trenutnega stanja, ampak tudi projekcija nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti. Spremembe v družbi smo potencirali do take mere, da bi ljudje začeli o njih razmišljati. V resničnem življenju se namreč ti procesi odvijajo počasi, kuhajo nas kot pregovorne žabe v loncu vode. Če potek dogodkov vidiš pospešen na filmu, je morda lažje premišljevati o širši sliki.«
»Na koncu se je v tistem prizoru genialno odrezal, pa je bil to človek, ki je šel tisti dan slučajno mimo. Taki avtentični biseri v drugačnih produkcijskih okoliščinah ne bi bili izvedljivi.«
